Vrste lesa

Gorski ali beli javor

Javorji so v Evropi s šestimi samoniklimi vrstami takoj za vrbami in skupaj s hrasti naš najbogatejši drevesni rod. Gorski javor med vsemi vrstami javorja dočaka najvišjo starost. Debla so navadno ravna in močna, skorja pa, ki je v mladosti gladka, pozneje razpoka in se začne luščiti. Lubje močno odpada v obliki velikih luskastih plošč. Javor je z značilnimi peterokrpimi listi, ki spominjajo na razprto dlan, med najlaže prepoznavnimi drevesi. Gorski javor najpogosteje raste v gorskem in subalpskem pasu bukovih in mešanih gozdov, v nižjih legah ima raje senčna, v višjih pa sončna pobočja. Velja za polsvetloljubno vrsto. Pri nas ga najdemo na zgornji gozdni meji, kjer je veliko padavin. Sam praviloma ne sestavlja gozdnih sestojev tako kot na primer bukej, razen na rastiščih, ki so izrazito primerna za plemenite listavce.

Javor

Za javor je značilna svetlorjava do belo rožnata barva. Tkivo zelo razgibano in slabo vidno. Odlikuje ga tudi ohranjanje prvotne barve.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 3,70 kg/mm2 Kanadski javor
• Izrazito svetel les z odtenki z odtenki rdečkaste barve in izrazitimi letnicami roza barve.
• Izvor: Severna Amerika
• Trdota po Brinell-u: 3,70 kg/mm2

Hrast

V Sloveniji sta pomembni predvsem dve vrsti:

• graden (Quercus petraea) in
• dob (Quercus robur).

Graden uspeva na toplejših gričevnatih legah, najpogosteje na dobro izsušenih, kamnitih tleh. Zahteva precejšnjo zračno vlago, ne prenese mokrih tal in močnejših ohladitev. Ima močno deblo in košato, gosto krošnjo dokaj pravilne oblike. Pri gradnu zlahka ugotavljamo starost in celo to, kakšno je bilo vreme v posameznih letih njegove rasti. Dob ima v Sloveniji zelo omejeno razprostranjenost. Raste predvsem v nižavju ter potrebuje globoka in vlažna tla. Uspeva na svežih, bazičnih tleh. Prenese tudi zmrzali. Je drevesna vrsta, ki izrazito ljubi svetlobo in potrebuje pogosta čiščenja. Običajno zraste od 30 do 40 metrov visoko, ima močno deblo in obsežno krošnjo nepravilne oblike. Ob ustrezni negi in najmanj 120 let dolgi proizvodni dobi daje najvrednejši tehnični les. Znani "slavonski" hrast, iz katerega izdelujejo sode, v katerih hranijo najboljše vrste vin in konjakov, je prav dob. Les je namreč zelo lahko obdelovati in je zelo obstojen.

Značilna barva je svetlo rumenorjava, tkivo ima bolj grobo. Zelo dolgo je obstojen, krči se minimalno, kar ga tudi odlikuje.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 3,40 kg/mm2

Bukev

Bukev uspeva v gozdovih srednje in zahodne Evrope. V Sloveniji je najbolj razširjena drevesna vrsta; bukova rastišča obsegajo približno 70 odstotkov celotne površine Slovenije glede na potencialno naravno rastlinstvo. Najbolje uspeva na območjih z rahlo, ne prevlažno prstjo. Ni razširjena le v nižinah, mraziščih, ter obmorskih in gričevnatih območjih v notranjosti submediteranskega dela Slovenije, ampak uspeva tudi v gorskem in visokogorskem svetu. Pojavljati se začne nekje pri 300 metrih nadmorske višine, ponekod celo nižje (na primer na 100 metrih v Panovcu pri Novi Gorici) in sega vse do 1600 metrov nad morjem, to je do zgornje gozdne meje. Bukev je horizontalno in vertikalno tako razporejena zaradi nekaterih njenih lastnosti, zlasti izredno velike ekološke prilagodljivosti, obilne semenitve, velike vzdržnosti za rast v senci in prožnosti pri oblikovanju krošnje. Ima zelo gosto krošnjo, kar ji omogoča, da se dobro uveljavlja v zgornjem drevesnem sloju. Je zelo prilagodljiva, izkoristi vsako vrzel, ki se pojavi v njeni bližini, zato imamo številna drevesa z enostransko razvito krošnjo, kar vpliva tudi na neenakomerno zgradbo lesa. Bukve z zelo nesorazmernimi krošnjami so tudi bolj izpostavljene ujmam, še posebno žledu.

Bukev, parjena
Naravna bukev ima belo barvo, vendar zaradi njenih celic, ki so izredno občutljive in močno reagirajo na spremembo (vlago). Bukev parijo s tem dobijo značilno rožnato barvo in zmanjšajo krčljivost.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 4,00 kg/mm2

Veliki jesen

Veliki jesen zelo rad uspeva ob robovih gozda ali ob pasovih vzdolž potokov. V mladosti namreč še dobro prenaša senco, pozneje pa je glede svetlobe zelo zahteven. Za dobro uspevanje potrebuje veliko vlage v zraku in tleh, čeprav ga najdemo tudi na bolj suhih rastiščih. Zato govorimo o dveh rasah: tisti z vlažnih rastišč, ki ima dolgovlaknat les, in o velikem jesenu na apnenčastih rastiščih, ki ima kratkovlaknat les. Med vegetacijo slabo prenaša dolgotrajne poplave ali stagnirajoče vode. Potrebuje zračna in rodovitna tla, ki vsebujejo veliko mineralov. Najboljši les zraste v mešanih sestojih z gorskim javorjem, belim gabrom in bukvijo. To so tako imenovana rastišča plemenitih listavcev. Pri nas so dobra rastišča jesenov v legah pod 800 metrov nadmorske višine, čeprav se v Južnih Alpah povzpne tudi do višine 1400 metrov. Izredno visoko ceno dosega les, ki ima enakomerne branike višine 2,54 mm in je rasel ob vodi ali s talno vodo. Tak les ima tudi večjo gostoto (do 940 kg / kubični meter) in izredno upogibno trdnost, zato je jesenovina cenjena pri izdelavi športnega orodja.

Značilno za jesen je izredno svetlorjava do belkasta barva, ki se postopoma spremeni v rahlo rjavorumeno in rdečkasto barvo. Tkivo ima zelo grobo.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 3,40 kg/mm2

Navadni oreh

Drevo, ki daje z veliko in lepo oblikovano krošnjo naravnost veličasten videz, doseže starost tudi do 300 let. Njegovi plodovi so bili cenjeni že v stari mitologiji, simbolizirali so rodovitnost, sloves spolnega dražila pa so ohranili do danes. Orehov les je izredno kakovosten in zaradi vseh teh lastnosti je skoraj krivično, da drevo imenujemo zgolj navadni oreh. Deblo ima v mladosti tanko skorjo, ki z leti razpoka. Njena barva je srebrno siva, zato ga včasih imenujemo tudi beli ali sivi oreh. Na naših tleh je že kakih 2000-3000 let, v Evropo pa so ga začeli širiti iz jugovzhodne Azije. Danes navadni oreh raste na vseh toplejših legah, ki so v okolici kmetij, največkrat v neposredni bližini kmečkih hiš in gnojišč. Posamično ga najdemo tudi v gozdu.

Barvo ima izredno rjavo sivo z delno belo zelenimi progami, odlikuje ga izredno dobra obstojnost.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 3,80 kg/mm2

Divja češnja

Domovina češnje je zahodna Azija, od koder se je že v antiki razširila na evropska tla. Kot sadno drevje jo gojijo tako rekoč na vsej severni polobli, marsikje pa jo sadijo tudi kot okrasno drevo. S svojim visokim deblom, ki ga obdaja lubje z izrazitimi prečnimi trakovi, je češnja prepoznavna že iz precejšnje razdalje. Prepoznavna in privlačna pa je tudi spomladi, med cvetenjem, ko jo prekirje kontrastna belina, in jeseni, ko vsa krošnja izžareva rumeno, nato rdečo barvo, dokler z odpadanjem listja počasi ne ugasne. Češnja se izogiba suhih rastišč, najlepše uspeva na svežih, bogatih in toplih rastiščih, najzahtevnejša pa je pri svetlobi. Senco prenese le v zgodnji mladosti, pozneje pa za rast potrebuje več prostora. Izredno hitro se odzove na dodajanje svetlobe v sestoju. Sprva raste zelo hitro, se pa tudi zgodaj izčrpa, že pri starosti 60 let navadno preneha rasti v višino in začne trohneti. S pozorno nego in pravilnim redčenjem lahko vzgojimo res lepa drevesa z ravnim deblom.

Je značilno rjavo rdeče barve z zelo tenkim tkivom (letnice). Slabo obstojna in močno reagira na spremembe.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 2,60 kg/mm2

Akacija

Poznamo naravno akacijo, ki ima značilno rumeno zelenkasto barvo, ki se s časoma spremeni v rahlo rjavkasto rdečo barvo. Ob tem pa imamo tudi parjeno akacijo z značilno temno rjavo barvo. Ravno tako akacijo parijo z namenom stabilizacije. Je zelo obstojen les, vendar se priporoča za vgradnjo na primorskem. Kjer je čez celo leto dokaj visoka vlaga.

• Izvor: Evropa
• Trdota po Brinell-u: 4,60 kg/mm2

Oljka

Rumeno rjavkaste barve z zelenkastimi progami in izrzito neenakomerno porazdelitvijo letnic. Spada med zelo cenjene lesove vendar zaradi visoke cene med manj prodajane.

• Izvor: Sredozemlje
• Trdota po Brinell-u: 5,90 kg/mm2

Iroko

Svež les ima zelenkasto barvo, vendar z oksidacijo pridobi svojo značilno rjavorumeno barvo. Odlikuje ga izredna stabilnost.

• Izvor: Afrika
• Trdota po Brinell-u: 3,50 kg/mm2

Afrormosia

Svež les je svetlo rjave barve, z oksidacijo potemni in pridobi temno rjavo barvo s črtami, ki so za nianso svetlejše.

• Izvor: Afrika
• Trdota po Brinell-u: 4,00 kg/mm2

Doussie

Značilna je rdečorjavkasta barva z redkimi belkastimi progami. Izjemno stabilen les in se ga med eksotami najbolj priporoča.

• Izvor: Afrika
• Trdota po Brinell-u: 3,60 kg/mm2

Wenge

Izrazito temen (črn) les z določenimi rumenkastimi lisami.

• Izvor: Afrika
• Trdota po Brinell-u: 4,00 kg/mm2

Cabrueva

Rjavkast les z rumeno belimi progami, včasih je barva tudi zlato rumena.

• Izvor: Južna Amerika
• Trdota po Brinell-u: 4,10 kg/mm2

Paduk

Svež les je rdeče barve ob oksidaciji pa pridobi izrazito temnordečo barvo (barvo rdečega vina).

• Izvor: Južna Amerika
• Trdota po Brinell-u: 4,10 kg/mm2

Jatoba

Pretežno je rjavkasta barva vendar občasno lahko tudi temno rdeča.

• Izvor: Južna Amerika
• Trdota po Brinell-u: 4,50 kg/mm2

Teak

Je izrazito rjavo zlate barve z delnimi zelenkastimi in svkastimi progami. Sam les je zelo cenjen, saj ga odlikuje izredna stabilnost v vlažnih prostorih. Olje, ki ga vsebuje mu omogoča to stabilnost. Pretežno se uporablja v ladjedelništvu.

• Izvor: Azija, Afrika
• Trdota po Brinell-u: 4,50 kg/mm2

Merbau

Značilna je rjavkasto rdeča barva z drobnimi rumenkastimi pikicami, ko oksidera pridobi bolj rjavkasto barvo. Les je zelo obstojen.

• Izvor: Azija
• Trdota po Brinell-u: 4,00 kg/mm2